Ogenj, in s tem tudi požar, je kemična reakcija med gorljivim materialom in kisikom pod vplivom toplote. Ko kemična reakcija proizvede dovolj toplote, sproži verižno reakcijo, ki traja toliko časa, dokler sta na voljo gorljivi material in kisik.
Če razumemo to osnovno kemijo ognja, nam postane jasno, da v praksi niti dva požara nista enaka. Vrsta, količina in razporeditev gorljivih materialov so za vsako situacijo specifične. Požar lahko izbruhne na mnogih lokacijah in zaradi vrste različnih virov vžiga (npr. kratki stik na električni napravi).
Poleg tega na razpoložljivost kisika vplivajo mnogi dejavniki, kot so vrata (odprta ali zaprta), okna (odprta, zaprta ali morda razbita zaradi vročine) in mehanski prezračevalni sistemi. In nazadnje, del vročine požara se lahko odvaja prek okoliške konstrukcije (stene in strop), energija pa se lahko izgublja tudi z uhajanjem dima in vročega zraka skozi odprtine.
Na kratko, vsak požar je edinstven. Nemogoče je preizkusiti in ovrednotiti delovanje vsakega proizvoda za požarno zaščito za ogromno število možnih krivulj čas-temperatura. Zato standardizacijo požarnih preizkusov izvajajo že od začetkov požarnega preizkušanja z začetka 20. stoletja.
Standardizacija je prinesla t. i. požarne krivulje. Te krivulje opisujejo razmerje med temperaturo in časom. Ena od predpostavk je, da je temperatura enotna po celotnem sektorju, kar praviloma velja za polno razvit požar. Druga predpostavka je, da je razmerje med časom in temperaturo v določenih situacijah konzervativno, pri čemer je treba tudi upoštevati, da večina nazivnih požarnih krivulj narašča konstantno brez vmesnih faz ohlajanja.
Standardna požarna krivulja
Najstarejša požarna krivulja je standardna požarna krivulja. Predstavlja požar v sektorju stavbe. Včasih jo imenujejo tudi celulozna krivulja, čeprav so gorljivi materiali v zgradbah lahko iz mnogih drugih vrst materiala poleg celuloze. Krivulja predstavlja požar v fazi po požarnem preskoku, to je v fazi njegovega polnega razvoja. Standardna požarna krivulja je opredeljena v različnih nacionalnih standardih po svetu, kot so ISO834, EN 1363-1, BS 476: 20. del, DIN 4102 in AS 1530. (Pri severnoameriških standardih ASTM E119 in UL 263 se uporablja nekoliko drugačna standardna požarna krivulja.) Standardna požarna krivulja se uporablja za preizkušanje in klasifikacijo sistemov pasivne požarne zaščite za zgradbe, kot so na primer požarna zaščita nosilnih konstrukcij, delitev na požarne sektorje in preprečevanje širjenja požara.
V nekaterih primerih so za zgradbe morda potrebne tudi druge požarne krivulje, zlasti krivulja zunanjega požara, krivulja počasnega segrevanja (tlenja) in v nekaterih primerih ogljikovodikova požarna krivulja. Te alternativne požarne krivulje so opisane v standardu EN 1363-2.
Krivulja zunanjega požara
Ko do požara pride v sektorju znotraj stavbe, lahko plameni prodrejo skozi odprtine v fasadi. Ti plameni so lahko dovolj dolgi, da segrevajo eno ali več nadstropij nad požarnim sektorjem po zunanjem delu stavbe. Kadar želimo, da zunanji del stavbe zagotavlja požarno odpornost, zato da prepreči vdiranje požara nazaj v zgradbo skozi naslednje nadstropje, uporabimo krivuljo zunanjega požara. Ta krivulja upošteva, da zrak zunaj zgradbe zniža temperaturo plamenov.
Krivulja počasnega segrevanja (tlenja)
Vsak pravi požar ima vedno določeno fazo razvoja, ko je ogenj lokaliziran okrog mesta vžiga in je temperatura znotraj sektorja še vedno razmeroma nizka. V določenem trenutku pride do požarnega preskoka, kar pomeni, da začnejo vsi gorljivi materiali v sektorju prispevati k požaru. Vendar faza pred požarnim preskokom lahko traja kar precej časa, še zlasti če primanjkuje kisika. V takšnem primeru temperatura dalj časa le počasi narašča. Pri reaktivnih materialih, kot so intumescentni premazi, je učinkovitost požarne zaščite odvisna od tega, v kolikšni meri toplotna energija aktivira te materiale. Počasi rastoči požar ali tlenje lahko ovirata pravilno reakcijo materiala. Da bi preverili, ali reaktivni proizvodi, kot so intumescentni premazi, delujejo pri pogojih počasnega segrevanja, je priporočljivo poleg preizkusov s standardno požarno krivuljo izvesti tudi preizkus s počasnim segrevanjem (tlenjem).
Ogljikovodikova krivulja (požari tekočega goriva)
Ko tekoče gorivo, npr. bencin, izteka iz rezervoarja in se vname, temperatura hitro naraste do približno 1100 °C. To ponazarja ogljikovodikova požarna krivulja. Do takšnih požarov prihaja v industrijskih okoljih, kot so rafinerije, vendar lahko podobni požari izbruhnejo tudi v zgradbah, na primer, kadar v njih hranijo lahko vnetljive materiale.
Požari v predorih
V predorih je razvoj požara popolnoma drugačen kot pri požaru v požarnem sektorju. Zaradi omejenega prostora, prezračevanja in znatnih količin gorljivih materialov, ki se nahajajo v vozilih, požar raste izredno hitro in doseže zelo visoke temperature. Običajno požar v predoru temperaturo nad 1000 °C doseže v samo 3 do 5 minutah, najvišje temperature pa se lahko povzpnejo do 1350 °C. Za požarni material to predstavlja zelo resne okoliščine, saj mnogi proizvodi za požarno zaščito oslabijo ali se celo stalijo pri temperaturah, ki so občutno nižje od 1350 °C. Materiali za požarno zaščito predorov morajo biti odporni proti takšnim izjemnim hitrostim segrevanja in najvišjim temperaturam. Najpogosteje uporabljena požarna krivulja (ki obenem predvideva tudi najbolj zahtevne pogoje) za predore je krivulja RWS, ki jo je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja razvilo nizozemsko ministrstvo za promet in se danes uporablja v mnogih državah po svetu, vključena pa je tudi v mednarodno uporabljene standarde, kot sta NFPA 502 in ASTM E3134. Francoski predpisi uporabljajo krivuljo HCM, nemški pa krivuljo RABT.
Krivulje naravnih požarov
Sodobne tehnologije nam omogočajo izračun krivulj naravnih požarov, ki lahko časovni razvoj temperature znotraj sektorja opredelijo na podlagi njegovih realnih morfoloških in geometrijskih lastnosti, količine in hitrosti sproščanja toplote gorljivih materialov, količine kisika, prisotnosti aktivne zaščite ter številnih drugih parametrov. Te krivulje že po definiciji niso »standardne« in ustrezajo samo določenemu scenariju v določenem požarnem sektorju ter veljajo za celotno trajanje požara (tj. vključujejo tudi fazo ohlajanja). Če potrebujete informacije o požarni zaščiti v povezavi s krivuljami naravnih požarov, se obrnite na Promatovega strokovnjaka za tehnično podporo.
