Požarno odporni kanali so zelo pomemben element sistema požarne varnosti v zgradbah. Glede na njihovo vlogo jih lahko delimo na dve glavni skupini: kanale za odvod dima in prezračevalne kanale.
Kanali za odvod dima
Kanali za odvod dima se uporabljajo za odstranjevanje dima iz zgradb, omogočanje evakuacije stanovalcev v sili ter tudi za izboljšano gašenje požara in preprečevanje požarnega preskoka.
Uporabljajo se zlasti v velikih sektorjih, garažnih hišah, stolpnicah ter v atrijih v poslovnih, pisarniških in stanovanjskih zgradb. Garažne hiše z nizkimi stropi predstavljajo cone nevarnosti, saj lahko plast dima zelo hitro zapolni prostor in prepreči evakuacijo. Visoki sektorji (običajno več kot 15 m) so nagnjeni k širjenju dima in predstavljajo izziv za inženirje požarne zaščite, zlasti zaradi zmanjšane učinkovitosti sistemov samodejnih šprinklerjev.
Za odvajanje dima iz zgradbe se zahtevajo požarno odporni kanali, tudi če se uporablja z ventilatorji podprte sisteme. Kadar se kanal za odvod dima v celoti nahaja v požarnem sektorju, mora biti njegova odpornost najmanj na ravni pričakovane temperature dima, ki se ustvarja med razvojem požara. Kadar kanal prehaja skozi požarno odporno pregrado (kot je požarna predelna stena ali strop), mora biti sposoben zagotoviti enako požarno odpornost kot sama pregrada.
Z vidika učinkovitega odstranjevanja dima je treba za zadevni prostor izdelati podrobno analizo, vezano na hitrost širjenja požara, površino tal in višino.
Požarno odporni prezračevalni kanali
Požarno odporni kanali se uporabljajo za delitev na požarne sektorje. Natančneje, požarno odporni prezračevalni kanali lahko preprečijo širjenje ognja in toplote med dvema sektorjema.
Širjenje požara iz enega požarnega sektorja v drugega, vzdolž stopnišča, sob in hodnikov za glavni dostop je mogoče preprečiti samo, če imajo vsi gradbeni materiali in konstrukcijski elementi skupno požarno klasifikacijo in skupno stopnjo požarne odpornosti.
Stene in tla sektorja morajo imeti določeno požarno odpornost, kar pomeni, da morajo izpolnjevati kriterije zmogljivosti, vezane na nosilnost (stabilnost), integriteto in izolacijo, in sicer za čas trajanja od 30 do 240 minut. Zato je zelo pomembno, da se povsod tam, kjer servisne inštalacije prehajajo skozi ločnice delitve na požarne sektorje, za tovrstne preboje izpolni kriterije delitve na požarne sektorje, in še zlasti, da se onemogoči, da bi kanali postali pot, vzdolž katere se ogenj ali vroč dim lahko širi na druga območja.
Pogled na nevarnost širjenja dima v prezračevalnih sistemih se po Evropi razlikuje. V nekaterih državah se širjenje dima prek prezračevalnih sistemov sploh ne obravnava kot problem, medtem ko se v nekaterih drugih državah dosledno zahtevajo požarne/dimne lopute, kadar se z istim sistemom oskrbuje več kot en požarni sektor. V nekaterih državah pa predpisi dodatno k požarnim/dimnim loputam dovoljujejo tudi projektiranje na osnovi zmogljivosti.
V vsakem primeru morajo protipožarne lastnosti kanala, ki prehaja skozi požarno odporen/ločilni element, dosledno ustrezati vsem specificiranim zahtevam. Tipični kanali iz pločevine ne izpolnjujejo mednarodno sprejetih zahtev glede požarne zaščite. Zaradi delovanja ognja se namreč zelo hitro segrejejo in deformirajo. V določenih okoliščinah lahko celo pospešijo širjenje ognja in dima.
Kateri je najboljši sistem kanalov za moj projekt?
Izbira pravega požarno odpornega kanala je zelo težka zaradi kompleksnosti konstrukcije kanala (prehajanje skozi različne požarne sektorje), delovanja sistema v okolju in pogojev požara.
Promat nudi široko paleto rešitev tako za prezračevanje kot za odvajanje dima – za različne delovne tlake, velikosti, usmerjenosti, konfiguracije, pa tudi za delne izpostavljenosti ognju. Rešitve, ki so jih razvili naši tehnični strokovnjaki, lahko izpolnjujejo zahteve glede požarne odpornosti od 30 minut (E – ali EI 30) do 120 minut (E – EI 120), vključno z dimotesnostjo (S). Za posebne primere so na voljo rešitve integritete za 240 minut.
Tradicionalno so bili vsi kanali izdelani iz jekla. Kadar so prehajali skozi steno ali tla sektorja brez pomoči požarne lopute ali kadar so se uporabljali kot del sistema za odvod dima, jih je bilo treba obdati s sistemom požarne zaščite. Promat je razvil samonosilne sisteme brez jeklene osnove, na primer PROMATECT®-AD, PROMATECT®-L500 in MASTERBOARD® ki so glede lastnosti uhajanja in pretoka zraka popolnoma primerljivi z jeklenimi kanali tako pri prezračevanju kot pri odvajanju dima.
Glavne prednosti:
- Ni potrebe po kanalih iz jeklene pločevine.
- Konstrukcija enojnega sloja.
- Dimenzijsko stabilno in odporno na vlago.
- Enostavno za rezanje na želeno velikost, v tovarni ali na samem gradbišču.
- Lahki oblikovani prerezi.
- Gladka uporabna površina, robustno.
- Preizkušanje po najstrožjih mednarodnih standardih.
- Nosilna obešala, podpore in elementi za njihovo pritrditev so lahko brez zaščite.
- Velike dimenzije (največje dimenzije klasificirajo pooblaščeni laboratoriji).
- Faktor hrapavosti površine je precej podoben faktorju za jeklo.
- Plošče iz kalcijevega silikata Promat imajo oznako CE za predvideno uporabo tipa 9: tehnični sestavi servisnih inštalacij v zgradbah.
Akustične lastnosti in toplotno izolacijo se pri kanalih Promat lahko izboljša z dodatnim slojem mineralne volne in/ali mavčnih plošč.
Plošče PROMATECT® se lahko uporablja tudi za oblaganje obstoječih jeklenih kanalov.
Kako se preizkuša kanale za odvod dima?
Kanale za odvod dima se lahko preizkuša po različnih standardih. Najpogostejši so evropski standard (EN 1366), britanski standard (BS 476) in, v nekaterih specifičnih primerih, ameriški standard (UL).
V Evropi se vode za odvajanje dima preizkuša z ognjem z notranje in zunanje strani.
Pri kanalih za nadzor dima lahko razlikujemo:
- enosektorske kanale za nadzor dima, ki se lahko uporabljajo samo v enem požarnem sektorju in se preizkušajo po standardu EN 1366-9, po krivulji čas/temperatura 300 °C ali 600 °C (pogoji ogrevanja in atmosfera v peči so skladni s pogoji, kot so specificirani v standardu EN 1363-1, dokler se ne doseže 300 °C ali 600 °C, to temperaturo pa se potem vzdržuje do konca preizkusa) in se v Evropi razvrščajo skladno s standardom EN 13501-4;
- večsektorske požarno odporne kanale za nadzor dima, ki se lahko uporabljajo v poljubnem številu požarnih sektorjev in se preizkušajo po standardu EN 1366-8, po krivulji ISO 834 (EN 1363-1) in se razvrščajo skladno s standardom EN 13501-4 (kot »kanal C«). Te metode preizkušanja so primerne samo za kanale, ki so izdelani iz negorljivih materialov (razred A1 in A2-s1, d0).
Metoda preizkušanja za večsektorske požarno odporne kanale za nadzor dima (EN 1366-8) se uporablja za požarno odporne kanale, ki so že prestali ustrezno testiranje po standardu EN 1366-1 (kanali A/500 Pa in B). Za enosektorske kanale se zahteva samo preizkušanje skladno s standardom EN 1366-9.
Kriteriji zmogljivosti so naslednji:
- Dimotesnost (S): pri kanalu uhajanje plinov oz. dima ne sme presegati 5 m³/h na 1 m² območja notranje površine. To je vezano na območje površine kanala od perforirane plošče do konca kanala prek vstopnih šob.
- Integriteta (E): pri kanalu uhajanje ne sme presegati 10 m³/h na 1 m² območja notranje površine, integriteta na spoju/preboju med kanalom in nosilno konstrukcijo se presoja skladno s standardom EN 1363-1.
- Izolativnost (I): rezultati preizkusa iz standarda EN 1366-1 dokazujejo izolacijske lastnosti kanala.
- Zmanjšanje v prečnem prerezu: notranje dimenzije (širina in višina za pravokotne kanale, premer za krožni kanal) kanala za odvajanje dima se med preizkusom ne zmanjšajo za več kot 10 %.
- Mehanska stabilnost: če se kanal v peči poruši, tako da se lahko oceni, da ni sposoben obdržati svoje funkcije odvajanja dima ali požarne odpornosti, se to obravnava kot napaka po kriteriju mehanske stabilnosti.
Kako se preizkuša prezračevalne kanale?
Prezračevalne kanale se lahko preizkuša po različnih standardih. Najpogostejši so evropski standard (EN 1366), britanski standard (BS 476) in, v nekaterih specifičnih primerih, ameriški standard (UL).
V Evropi se prezračevalni kanali preizkušajo skladno s standardom EN 1366-1 in razvrščajo skladno s standardom EN 13501-3. Razvrstitev se dopolni z oznako '(i → o)', '(o → i)' ali '(i ↔ o)', s čimer se označuje, ali je bil element preizkušen in ali izpolnjuje zahteve z ognjem samo z notranje strani ali samo z zunanje strani ali z obeh strani.
Dejansko je preizkus razdeljen na dva požarna scenarija, in sicer ogenj z zunanje strani kanala in ogenj z notranje strani kanala. Za vsak scenarij je potreben po en kanal in oba scenarija je treba preizkusiti v vodoravni in navpični smeri.
Za oba scenarija se uporablja standardna ogrevalna krivulja, ki je opisana v standardu EN 1363-1 (ISO 834).
Kriteriji zmogljivosti so naslednji:
- Integriteta (E): o padcu kriterija integritete je govora, če se ugotovi enega od naslednjih pogojev:
- padec integritete na neizpostavljeni strani, kot je definirano v standardu EN 1363-1;
- uhajanje, merjeno v kanalu A, presega 15 m³/(m² h), vezano na 20 °C in 1013 mbar, vezano na območje notranje površine kanala v peči.
- Izolativnost (I): padec kriterija izolacije je definiran v standardu EN 1363-1 kanal ne izpolnjuje več kriterijev za izolacijo, kadar porast temperature na neizpostavljeni strani presega 180 °C na kateremkoli od termoelementov ali pa 140 °C v povprečju.
- Dimotesnost (S): padec tega kriterija se zgodi, če pretok v kanalu A med preizkusom presega 10 m³/(m² h), vezano na 20 °C in 1013 mbar, vezano na območje notranje površine kanala v peči.
