V članku so navedene vse potrebne podrobnosti o standardih preizkušanja požarne odpornosti glede zmožnosti vzorca konstrukcije sistema, da prepreči širjenje ognja ali dima v popolnoma razširjen požar in da ohrani konstrukcijsko stabilnost preizkušanega vzorca.
Preizkušanje požarne odpornosti gradbenega elementa vključuje ugotavljanje njegovega obnašanja, ko je izpostavljen določenemu stanju segrevanja in tlaka, običajno tistemu, ki ga predstavlja požar v zaprtem prostoru, npr. v sobi. Požarna odpornost je ena od številnih lastnosti konstrukcije ali sistema in tako ni zgolj lastnost specifičnih materialov, ki so uporabljeni v konstrukciji ali sistemu.
Preizkusni standardi za odpornost proti požaru, na katere se najpogosteje sklicuje, so britanski standardi (BS 476: deli od 20 do 24). Evropski standardi (EN 1363 do 1366) bodo postopoma nadomestili standard BS 476 in ustrezni enakovredni standardi so predstavljeni v nadaljevanju. V evropskih standardih je treba gradbene elemente in konstrukcije preizkušati in razvrščati glede na njihove lastnosti separacije ognja in neprepustnost dima skladno s sistemom, ki označuje lastnosti s črkami, npr. R, E ali I, in indeksom, ki označuje čas, v katerem se ohrani vsaka specifična lastnost.
Evropski standardi
EN 13501: 2. del: 2016 - Požarna klasifikacija gradbenih proizvodov in elementov stavb (2. del: Klasifikacija z uporabo podatkov iz preizkusov požarne odpornosti, razen prezračevalne servisne inštalacije)
Namen tega standarda je uskladiti postopke za klasifikacijo glede požarne odpornosti gradbenih proizvodov in elementov zgradb na osnovi definiranih preizkusnih postopkov z uporabo podatkov iz preizkusov požarne odpornosti in uhajanja dima.
EN 1363: 1. del: 2012 - Preizkusi požarne odpornosti (1. del: Splošne zahteve)
Ta del vzpostavlja splošna načela za ugotavljanje požarne odpornosti različnih elementov konstrukcije, kjer so vidik in preizkusni postopki skupni vsem specifičnim preizkusnim metodam.
EN 1363: 2. del: 1999 - Preizkusi požarne odpornosti (2. del: Alternativni in dodatni postopki)
Ta del identificira poseben scenarij segrevanja, kjer standardni pogoji, podani v standardu EN 1363: 1. del, niso primerni zaradi drugih dodatnih dejavnikov, ki jih je treba upoštevati, kot so narava proizvodov ali sistemov, namen uporabe in regulativne zahteve. Alternativni pogoji vključujejo krivuljo ogljikovodikov, krivuljo počasnega segrevanja in krivuljo izpostavljenosti zunanjemu ognju.
EN 1364: 1. del: 2015 - Preizkusi požarne odpornosti nenosilnih elementov (1. del: Stene)
Namen preizkusa je meriti sposobnost reprezentativnih vzorcev nenosilne stene, tako z zasteklitvijo kot brez zasteklitve, za notranjo in zunanjo konstrukcijo, razen za obešene fasade in stene s kompleti vrat.
EN 1364: 2. del: 2018 - Preizkusi požarne odpornosti nenosilnih elementov (2. del: Stropi)
Ta preizkus se uporablja za strope, ki so bodisi obešeni z obešali ali pa pritrjeni neposredno v nosilno ogrodje, in za samonosilne strope. Preizkusi stropov se izvajajo na dva načina, tj. ogenj izpod stropa brez votline zgoraj in ogenj iznad stropa, kjer je ogenj zadržan v zaprti votlini.
EN 1364: 3. del: 2014 - Preizkusi požarne odpornosti nenosilnih elementov (3. del: Obešene fasade – polna konfiguracija, popolna montaža)
Ta metoda se uporablja za sisteme obešenih fasad, ki jih podpirajo stropne plošče, zasnovanih za namen zagotavljanja požarne odpornosti, določene glede na pogoje notranje ali zunanje izpostavljenosti.
EN 1364: 4. del: 2014 - Preizkusi požarne odpornosti nenosilnih elementov (4. del: Obešene fasade – delna konfiguracija)
Ta standard določa metodo za ugotavljanje požarne odpornosti delov obešene fasade, ki vključuje požarno neodporen polnilni proizvod za notranjo ali zunanjo izpostavljenost ognju. Preizkusna metoda vključuje oceno glede padajočih delov, ki lahko povzročijo telesne poškodbe. Lahko se uporabi tudi za ugotavljanje morebitnega povečanja na področju uporabe za požarno odpornost delov obešene fasade, preizkušane po standardu EN 1364: 3. del.
EN 1365: 1. del: 2012 - Preizkusi požarne odpornosti nosilnih elementov (1. del: Stene)
Ta preizkus meri zmožnost reprezentativnega vzorca nosilne stene, da se upre širjenju ognja z ene strani in ohrani svojo nosilnost. Preizkus se uporablja za notranje in zunanje stene pod pogoji notranje in zunanje izpostavljenosti.
EN 1365: 2. del: 2014 - Preizkusi požarne odpornosti nosilnih elementov (2. del: Stropi in strehe)
Ta del določa metodo za ugotavljanje požarne odpornosti stropne konstrukcije brez votlin ali z neprezračevanimi votlinami, strešne konstrukcije z ali brez votlin (prezračevane ali neprezračevane) in stropne ali strešne konstrukcije, ki vključuje zastekljene elemente. Izpostavljenost ognju je s spodnje strani.
EN 1365: 3. del: 1999 - Preizkusi požarne odpornosti nosilnih elementov (3. del: Nosilci)
Ta del določa metodo za ugotavljanje požarne odpornosti nosilcev z ali brez uporabljenih sistemov požarne zaščite in z ali brez votlin. Požarna odpornost nosilcev se oceni po kriterijih nosilnosti.
EN 1365: 4. del: 1999 - Preizkusi požarne odpornosti nosilnih elementov (4. del: Stebri)
Ta del določa metodo za ugotavljanje požarne odpornosti stebrov, kadar so ti izpostavljeni ognju na vseh straneh. Požarna odpornost stebra se oceni po kriterijih nosilnosti.
EN 1366: 1. del: 2014 - Preizkusi požarne odpornosti servisnih inštalacij (1. del: Prezračevalni kanali)
Ta del določa metodo za ugotavljanje požarne odpornosti navpičnih in vodoravnih prezračevalnih kanalov pri standardiziranih pogojih požara. Preizkus pregleduje požarno odpornost kanalov, ki so izpostavljeni ognju od zunaj (kanal A) in ognju v notranjosti kanala (kanal B). Lastnosti kanalov se oceni po kriterijih integritete, izolacije in uhajanja dima.
EN 1366: 2. del: 2015 - Preizkusi požarne odpornosti servisnih inštalacij (2. del: Požarne lopute)
Namen tega preizkusa je oceniti zmožnost mehanskih naprav, kot so požarne lopute, za preprečevanje širjenja ognja, dima in plinov pri visokih temperaturah iz enega požarnega sektorja v drugega prek sistema zračnih kanalov, ki lahko prehaja skozi požarne pregradne stene in strope. Merjenja temperature in integritete se izvajajo na delih preizkusne konstrukcije. Neprepustnost sistema požarne lopute se meri z neposrednim merjenjem toka, pri čemer se ohranja konstantna razlika tlaka prek zaprte požarne lopute. Neprepustnost požarne lopute v zaprtem položaju se meri pri sobni temperaturi.
EN 1366: 3. del: 2009 - Preizkusi požarne odpornosti servisnih inštalacij (3. del: Tesnitve prebojev)
Ta del zagotavlja preizkusno metodo za ocenjevanje prispevka sistemov za tesnitve prebojev k požarni odpornosti pregradnih elementov, ki vključujejo preboje servisnih inštalacij. Namen preizkusa je oceniti učinke takega preboja glede na lastnosti integritete in izolacije zadevnih pregradnih elementov, integriteto in izolacijo sistema tesnitve prebojev, lastnosti izolacije prebojev servisnih inštalacij in izpad integritete servisne inštalacije.
EN 1366: 4. del: 2006+A1:2010 - Preizkusi požarne odpornosti servisnih inštalacij (4. del: Tesnila za fuge)
Namen tega preizkusa je oceniti učinek tesnila za fuge na integriteto in izolacijo konstrukcije kot tudi glede na lastnosti integritete in izolacije tesnila za fuge. Ocenjuje se tudi učinek gibanja nosilne konstrukcije na požarne lastnosti tesnil za fuge.
EN 1366: 5. del: 2010 - Preizkusi požarne odpornosti servisnih inštalacij (5. del: Kanali za servisne inštalacije in jaški)
Namen tega preizkusa je meriti zmožnost reprezentativnega vodoravnega kanala za servisne inštalacije ali navpičnega jaška za servisne inštalacije, ki prehaja skozi strop ali stene, ter obdanih cevi in kablov, da se uprejo širjenju ognja iz enega sektorja v drugega. Preizkus pregleduje obnašanje kanalov in jaškov glede na ogenj od zunaj ali od znotraj. Lastnosti kanalov in jaškov se oceni po kriterijih integritete in izolacije.
EN 1366: 6. del: 2004 - Preizkusi požarne odpornosti servisnih inštalacij (6. del: Dvignjeni stropi za dostop in stropi z votlim jedrom)
Ta del določa metodo preizkušanja za reprezentativne vzorce dvignjenih ali votlih stropov, kadar so ti izpostavljeni specificiranemu režimu segrevanja in obremenitve. Izpostavljenost ognju prihaja iz notranjosti plenuma, pod stropom. Delujoča izpostavljenost ognju je lahko bodisi standardna ali pa zmanjšana (vzdrževana do 500 °C) časovna temperaturna krivulja. Kriterije lastnosti se oceni glede na izolacijo, integriteto in nosilnost.
EN 1366: 8. del: 2004 - Preizkusi požarne odpornosti servisnih inštalacij (8. del: Kanali za odvod dima)
Ta del je bil pripravljen za ocenjevanje požarno odpornih kanalov, preizkušanih po standardu EN 1366-1 (kanal A in kanal B), in ustreznosti njihovega delovanja kot kanali za odvod dima. Kanali za odvod dima prehajajo skozi drug sektor iz požarnega sektorja, ki ga je treba izločiti v primeru požara in v popolnoma razvitem požaru. Preizkus je primeren samo za kanale, izdelane iz negorljivih materialov (Euroclass A1 in A2). Uhajanje se meri pri sobni temperaturi in pri povišani temperaturi. Kriterije lastnosti se oceni glede na uhajanje dima, izolacijo, integriteto in mehansko stabilnost.
EN 1366: 9. del: 2008 - Preizkusi požarne odpornosti servisnih inštalacij (9. del: Kanali za odvod dima iz enega požarnega sektorja)
Ta del določa preizkusno metodo za ugotavljanje požarne odpornosti kanalov za odvod dima, ki se uporabljajo samo za aplikacije enega sektorja. V takih aplikacijah je sistem za odvod dima namenjen samo za delovanje do preskoka (običajno 600 °C). Ta preizkusna metoda je primerna samo za kanale, ki so izdelani iz negorljivih materialov (Euroclass A1 in A2-s1, d0). Uporabna je samo za štiristranske in okrogle kanale. Ta preizkus je bil zasnovan z namenom, da pokriva vodoravne kanale za odvod dima, namenjene samo za aplikacije enega sektorja. Ta preizkusna metoda 9. dela se uporablja samo za kanale za odvod dima, ki ne prehajajo skozi druge požarne sektorje. Predstavlja požarno izpostavljenost razvijajočega se ognja (predpreskok). Pri kanalih za odvod dima, ki prehajajo v druge sektorje, je treba uporabiti preizkusno metodo, ki je opisana v standardu EN 1366-8.
EN 1634: 1. del: 2014+A1:2018 - Preizkusi požarne odpornosti in dimotesnosti vrat, zapor, oken, ki se odpirajo, in elementov stavbnega okovja (1. del: Preizkus požarne odpornosti za vrata, zapore in okna, ki se odpirajo)
Ta del opisuje metodo za ugotavljanje požarne odpornosti sestavov vrat in zapor, namenjenih za vgradnjo v odprtine, ki vključujejo vertikalne pregradne elemente, vključno z nihajnimi vrati in vrati na tečajih, horizontalno in vertikalno drsnimi vrati in neizoliranimi jeklenimi enoslojnimi preklopnimi zaporami. Kriterije lastnosti se oceni glede na izolacijo, integriteto in sevanje.
Britanski standardi
BS 476: 20. del: 1987 (BS EN 1363: 1. del: 2012) - Metode za ugotavljanje požarne odpornosti gradbenih elementov (splošna načela)
Ta del opisuje splošne postopke in opremo, ki je potrebna za ugotavljanje požarne odpornosti gradbenih elementov. Brati ga je treba v povezavi s standardom BS 476: deli od 21 do 24, kot je primerno, ki opisujejo podroben postopek za preizkušanje individualnih konstrukcijskih elementov.
BS 476: 21. del: 1987 (BS EN 1365: deli od 1 do 4) - Metode za ugotavljanje požarne odpornosti nosilnih konstrukcijskih elementov
Ta standard opisuje metode za ugotavljanje požarne odpornosti nosilnih nosilcev, stebrov, stropov, ravnih streh in sten. Nosilce in stebre se oceni glede na nosilnost, medtem ko se delilne elemente, kot so stropi, ravne strehe in stene, meri glede na nosilnost, integriteto in izolacijo.
BS 476: 22. del: 1987 (BS EN 1364: 1. in 2. del: 1999) - Metode za ugotavljanje požarne odpornosti nenosilnih konstrukcijskih elementov
Ta standard opisuje metode za ugotavljanje požarne odpornosti nenosilnih pregrad, kompletov vrat, zapor, stropnih membran in zastekljenih elementov konstrukcije glede na integriteto in, kjer je primerno, izolacijo.
BS 476: 23. del: 1987 - Metode za ugotavljanje prispevka komponent k požarni odpornosti konstrukcije
Ta standard opisuje preizkusne metode za ugotavljanje prispevka spuščenih stropov k požarni odpornosti jeklenih nosilcev kot tudi ugotavljanje prispevka intumescenčnih tesnil k požarni odpornosti sestavov lesenih vrat.
BS 476: 24. del: 1987 (BS EN 1366: 1. del: 1999) - Metode za ugotavljanje požarne odpornosti prezračevalnih kanalov
Ta standard opisuje metode, ki se uporabljajo za merjenje sposobnosti sestava kanala za preprečevanje širjenja ognja iz enega požarnega sektorja v drugega. Rezultati so izraženi kot stabilnost, integriteta in izolacija.
BS 7346-3:1990 (BS EN 12101-1:2005) - Komponente za sisteme nadzora dima in toplote
Ta standard opisuje metode za ugotavljanje požarne odpornosti dimnih zaves, kjer se take elemente uporablja kot del sistema nadzora dima.
Mednarodni standardi
ISO 834: 1. del: 1999 - Splošne zahteve
Ta del določa splošna načela glede opreme, instrumentov in postopkov za metodo ugotavljanja požarne odpornosti različnih elementov konstrukcij, kadar nanje delujejo standardni pogoji izpostavljenosti požaru.
ISO 834: 4. del: 2000 - Posebne zahteve za nosilne navpične pregradne elemente
Ta del se uporablja za navpične nosilne pregradne elemente konstrukcije zgradbe pri izpostavljenosti ognju na eni strani. Lastnosti požarne odpornosti preizkušanega vzorca se oceni glede na izolacijo, integriteto in nosilnost.
ISO 834: 5. del: 2000 - Posebne zahteve za nosilne vodoravne pregradne elemente
Ta del se uporablja za vodoravne pregradne nosilne elemente konstrukcije zgradbe, kot so stropi in strehe, vključujoč nosilne elemente, ki vključujejo nosilce, pri izpostavljenosti ognju s spodnje strani. Lastnosti požarne odpornosti preizkušanega vzorca se oceni glede na izolacijo, integriteto in nosilnost.
ISO 834: 6. del: 2000 - Posebne zahteve za nosilce
Ta del določa postopke za ugotavljanje požarne odpornosti nosilcev, če se jih preizkuša samostojno, z njihovo spodnjo stranjo in dvema vertikalnima stranicama izpostavljenima segrevanju, v nasprotnem primeru pa je treba reproducirati ustrezne pogoje izpostavljenosti. Nosilec se oceni po kriterijih nosilnosti.
ISO 834: 7. del: 2000 - Posebne zahteve za stebre
Ta del določa postopke za ugotavljanje požarne odpornosti stebrov, če se jih preizkuša samostojno. Steber se preizkuša popolnoma izpostavljen ognju na vseh straneh, v nasprotnem primeru pa je treba reproducirati ustrezne pogoje izpostavljenosti. Steber se oceni po kriterijih nosilnosti.
ISO 834: 8. del: 2000 - Posebne zahteve za nenosilne navpične pregradne elemente
Ta del se uporablja za navpične pregradne elemente konstrukcije zgradbe, če so izpostavljeni ognju na eni strani. Lastnosti požarne odpornosti preizkušanega vzorca se oceni po kriterijih izolacije in integritete.
ISO 834: 9. del: 2003 - Posebne zahteve za nenosilne stropne elemente
Ta del ugotavlja lastnosti požarne odpornosti stropa, ki se oceni po kriterijih izolacije in integritete, ko je izpostavljen segrevanju pod stropom. Ta preizkusna metoda se uporablja za konstrukcijo samonosilnega stropa in obešenega stropa.
Avstralski standardi
AS 1530: 4. del: 2005 - Preizkus požarne odpornosti gradbenih elementov
Standard sledi splošnim načelom in postopkom, ki jih vsebuje ISO 834 series in drugi sorodni dokumenti, vendar jih združuje v en dokument. Ta standard zagotavlja metodo za ugotavljanje požarne odpornosti gradbenih elementov, vključujoč stene, tla, strehe, strope, stebre, nosilce, komplete vrat, neizolirano zasteklitev, zračne kanale, preboje servisnih inštalacij in sestave požarnih loput. Gradbeni zakonik Avstralije (BCA – Building Code of Australia) priznava skladnost z zakonikom, kadar se ustrezen sistem konstrukcije preizkuša skladno s tem standardom.
AS 4072: 1. del: 2005 - Komponente za zaščito odprtin v požarno odpornem pregradnem elementu (1. del: Preboji servisnih inštalacij in kontrolni spoji)
Ta del določa zahteve za preizkušanje, interpretacijo rezultatov preizkusov ter namestitev sistemov zatesnitve prebojev in sistemov zatesnitve kontrolnih spojev v požarno odpornih elementih konstrukcije. Standard temelji na preizkušanju standardne konfiguracije in zagotavlja minimalne zahteve za te protipožarne sisteme. Namenjen je za dopolnitev zahtev požarne zaščite po BCA in ga je treba brati v povezavi s preizkusnimi režimi, kot so opisani v standardu AS 1530: 4. del.
AS 5113 - Preizkušanje širjenja ognja in klasifikacija zunanjih sten zgradb
Ta standard zagotavlja natančen prikaz požarnih lastnosti stenskih oblog in sestavov sten. AS 5113 se bo navajal v novi metodi verifikacije, ki bo industriji omogočila verificirati požarne lastnosti sistemov zunanjih oblog glede na ustrezne zahteve lastnosti po NCC.
Ocene/ovrednotenja
Poskusna poročila samo navajajo, kaj je bilo preizkušano, in ne izkazujejo nobenih variacij. Spremembe konstrukcije, preizkušane po avstralskih, britanskih ali evropskih standardih, bodo zahtevale bodisi ponoven požarni test ali pa tehnično oceno.
Ocena je namizna študija, ki jo opravi neodvisen požarni svetovalec, in dovoljuje nekaj variacij glede na preizkušani dizajn. Narava in obseg posamezne variacije bosta v veliki meri odvisna od velikosti in konfiguracije preizkušanega vzorca.
Pripravi se lahko tudi za projekt specifične ocene – in opravi preizkuse –, prikrojene specifičnim potrebam gradbenega projekta.
