Pri pasivni požarni zaščiti, katere del je tudi požarna zaščita stropov, se stropna obloga ali membrana opredeljuje kot obloga skupaj z ustreznim nosilnim ogrodjem, vključno z obešali, elementi za pritrditev in poljubnim izolacijskim materialom. V splošnem se stropna obloga/membrana ne obravnava kot konstrukcijski element, temveč kot obdelana površina, ki skriva spodnjo stran strešne konstrukcije ali horizontalne nosilne konstrukcije nad elementom.
Stropna obloga se lahko pritrdi neposredno na konstrukcijski element, se obesi z njega kot membrana ali je samonosilna. Glavno področje uporabe stropne obloge pri požarni zaščiti je njen prispevek k horizontalni delitvi na požarne sektorje v zgradbi ali v specifičnem sektorju.
Horizontalna delitev na sektorje je izredno pomembna, saj preprečuje širjenje ognja in vročih plinov iz enega nadstropja v drugega, pri čemer daje osebam v zgornjem delu zgradbe (ki je ob požaru najnevarnejši) dovolj časa za varen izhod v sili.
Katera bi bila najboljša požarna zaščita stropov za vaš projekt?
Poznamo različne vrste stropnih oblog in membran različnih področij in namenov uporabe, ki lahko izboljšajo varnost zgradbe. Pravilna izbira temelji zlasti na stopnji požarne odpornosti sektorja in na področju uporabe stropa (prispevek k požarni odpornosti za obstoječ element ali požarno odporen strop), pa tudi na akustičnih in estetskih vidikih.
Kot splošno pravilo velja, da je treba stropno oblogo ali membrano vgraditi tako, kot je opisano v poročilu o požarnem preskusu ali v klasifikacijskih poročilih, vključno s sistemi za obešanje in pritrjevanje. Poleg tega skupne površine, ki jo zavzemajo napeljava in elementi za pritrjevanje glede na površino obloge stropa, ni mogoče povečati in največje odprtine v oblogi med preizkusom ni mogoče preseči. Z drugimi besedami, če je bil strop preizkušen z enim revizijskim pokrovom na vsakih 10 kvadratnih metrov, je treba enak odstotek uporabiti tudi pri uporabi na mestu samem. Če pa je bil strop preizkušen brez tega, ni dovoljeno uporabiti nobenega revizijskega pokrova. Enak koncept velja tudi za vse druge vgrajene elemente ali specifične preboje.
Vrste pasivne požarne zaščite stropov
Strop je lahko neprekinjena obloga ali sistem plošč in mreže (600 x 600 mm ali 600 x 1200 mm) ter je lahko enostavna plošča ali kombinacija različnih izdelkov (kot na primer toga plošča in mineralna volna ipd.).
Načeloma poznamo štiri osnovne vrste stropnih oblog in membran, ki se uporabljajo kot del strategije požarne zaščite:
Negorljive ali težko gorljive stropne obloge
Glavni namen uporabe teh stropnih oblog je preprečiti širjenje ognja na streho in omejiti prispevek k požarni obremenitvi v sektorju. Ti stropi so razvrščeni glede na standarde »odziva na ogenj«. Odziv na ogenj se nanaša na gorljivost in vnetljivost materiala, tj. na njegov prispevek k rasti požara.
S tega vidika je najboljša razvrstitev: »ni gorljivo« (kot je A1 ali podobno). Sistem klasifikacije EU za gradbene proizvode po standardu EN 13501-1 predvideva 7 razvrstitev glede odziva na ogenj (A1, A2 in od B do F) na osnovi različnih preizkusov in tako imenovanih referenčnih scenarijev.
Te obloge ne prispevajo k pasivni požarni zaščiti, vendar se lahko uporabljajo kot del strategije za »preprečevanje požara«.
Stropnih oblog, ki so razvrščene samo glede odziva na ogenj, ni mogoče uporabiti za ločitev požarnih sektorjev, ampak služijo izključno za zmanjšanje požarne obremenitve.
Vodoravne zaščitne membrane brez funkcije požarnega ločevanja, ki prispevajo k požarni odpornosti nosilnih elementov (zaščitni sistemi za zagotavljanje nosilnosti elementov v požaru)
Ti stropi, imenovani »horizontalna zaščitna membrana«, lahko prispevajo k požarni odpornosti horizontalnih konstrukcijskih gradbenih elementov do 2 uri ali več (R 30–R 120). Natančneje, požarna odpornost nosilnega elementa, zaščitenega s požarno membrano, se lahko razvrsti glede na temperaturo znotraj vmesnega prostora ali glede na sam element (v Evropi se za preizkuse uporablja standard EN 13381-1 – Preskusne metode za ugotavljanje prispevka k požarni odpornosti konstrukcijskih elementov – 1. del: Vodoravne zaščitne membrane), klasifikacija pa je izvedena po standardu EN 13501-2.
Tovrstne strope uporabljamo zlasti za zaščito jeklenih nosilcev, ki podpirajo nosilno ploščo betonskih tal, za zaščito betonskih plošč ali – v nekaterih primerih – tudi za zaščito lesenih tal.
Prednost tovrstnih membran je, da so to zaščitni materiali, zato se lahko uporabljajo za požarno zaščito nosilnosti različnih nosilnih elementov s širokim neposrednim področjem uporabe. Prispevek k požarni odpornosti velja le, če je sistem nameščen natančno tako kot pri požarnih preizkusih, vključno z obešanjem (sistemom obešenja), stiki med membrano in stenskimi/robnimi paneli, spoji in materiali za spajanje.
Strop kot komponenta požarno odporne strešne konstrukcije, z votlinami ali brez njih
Ti stropi se obravnavajo kot del celovitega sistema (streha/plošče + stropna obloga), požarna klasifikacija pa je veljavna samo za celotno nosilno konstrukcijo (identična ali podobna tisti, za katero je bil opravljen preizkus). Tako se stopnja požarne odpornosti doseže s celovitim sistemom, kar pomeni tako strukturo zgoraj kot tudi obešenje ali mehanizem za fiksiranje ter končno, najnižjo membrano ali stropno oblogo.
V tem primeru je strop opredeljen kot »obloga skupaj z ustreznim nosilnim ogrodjem, vključno z obešali, elementi za pritrditev in poljubnim izolacijskim materialom«.
Stropna obloga se lahko pritrdi neposredno na konstrukcijski element, se obesi z njega ali je samonosilna. Če je stropna obloga obešena, je izrednega pomena sama višina vmesne votline (prostora med zgornjo površino stropne obloge in spodnjo stranjo kateregakoli elementa, strehe ali horizontalne nosilne konstrukcije), ki mora biti najmanj tolikšna kot pri preizkusu: mogoče jo je povečati, ne pa tudi zmanjšati.
Za celoten strešni sistem, vključno s stropom, se opravi preizkus integritete, izolacije in nosilnosti (REI); glede na konstrukcijski gradbeni element največji momenti in strižne sile ne smejo presegati tistih pri preizkusu.
V vmesno votlino se ne sme dodati noben gorljiv ali izolacijski material, če ni bila enaka količina (v smislu požarne obremenitve) vključena tudi v požarni preizkus.
V Evropi se ti stropi preizkušajo po standardu EN 1365-2 – Preskusi požarne odpornosti nenosilnih elementov – 2. del: Stropi, klasifikacija pa je izvedena po standardu EN 13501-2.
Običajno taki sistemi dosegajo požarno odpornost do 120 minut (REI 120) ali do 180 minut (REI 180) za betonske plošče.
POMEMBNO: Prispevek k požarni odpornosti velja le, če je sistem nameščen natančno tako kot pri požarnih preizkusih, vključno z obešanjem (sistemom obešenja), stiki med membrano in stenskimi/robnimi paneli, spoji in materiali za spajanje.
Nenosilni elementi – stropi
Pojem je opredeljen kot »nenosilen element konstrukcije zgradbe, zasnovan za zagotavljanje horizontalnega požarnega ločevanja«. Strop ima samostojno stopnjo požarne odpornosti in se uporablja za zagotavljanje zaščite pred napadom ognja od zgoraj in/ali od spodaj. Z drugimi besedami, ti stropi imajo notranjo požarno odpornost, neodvisno od kateregakoli gradbenega elementa nad njimi.
Stropi so lahko bodisi obešeni z obešali, pritrjeni neposredno na nosilno ogrodje/konstrukcijo ali izdelani kot samonosilni stropi.
V Evropi se ti sistemi preizkušajo po standardu EN 1364-2 – Preskusi požarne odpornosti nosilnih elementov – 2. del: Stropi, klasifikacija pa je izvedena po standardu EN 13501-2.
Za zagotavljanje integritete in izolacijskih lastnosti se zahtevajo sistemi (strop + komponente za obešanje/pritrditev), neodvisni od nosilne talne konstrukcije (v splošnem od EI 30 do EI 120). Pomembna je tudi oznaka smeri zaščite, ki je lahko od zgoraj a -> b, od spodaj a <-b ali iz obeh smeri a<-> b.
Ti sistemi stropov omogočajo zaščito do ali od servisnih inštalacij, ki so skrite v notranjosti votlega prostora v stropu. Natančneje, strop mora varovati servisne inštalacije v votlem prostoru stropa pred požarom v prostoru ali koridorju; prav tako je lahko zahtevana požarna odpornost, da se koridor zavaruje pred gorenjem električnih kablov in drugih servisnih inštalacij, nameščenih za obešenim stropom.
Klasifikacija požarne odpornosti je veljavna samo, če je sistem nameščen natančno tako kot pri požarnih preizkusih, vključno z obešanjem (sistemom obešenja), stiki med membrano in stenskimi/robnimi paneli, spoji in materiali za spajanje.
Stropov klasifikacije EI kljub lastnostim preprečevanja prenosa ognja in toplote ni mogoče obravnavati enako kot nosilnih stropov klasifikacije REI. Stropi klasifikacije EI se preizkušajo po standardu EN 1364-2 – Preskusi požarne odpornosti nenosilnih elementov, medtem ko se stropi zahtevane klasifikacije REI preizkušajo pod polno obremenitvijo po standardu EN 1365-2 – Preskusi požarne odpornosti nosilnih elementov – 2. del, s čimer se ščiti tudi nosilnost konstrukcijskih elementov stavbe.
Tehnična podpora Promat
Obrnite se na naš tehnični svetovalni oddelek za vprašanja o pasivnih požarno zaščitnih rešitvah, naših proizvodih in konstrukcijah ali nasvetu za namestitev.
Tehnični dokumenti
Najdite tehnične liste, priročnike, izjave o lastnostih, navodila in druge dokumente, ki vam bodo pomagali pri vaših projektih.
