Pasivna in aktivna požarna zaščita - Iskanje ravnovesja

Ob požaru dobra zasnova in vzdrževanje zgradbe ključno pripomoreta k varnemu reševanju ljudi iz zgradbe, omejevanju širjenja požara in zagotavljanju sprejemljivih pogojev za reševalne ekipe. Kritičnega pomena je čas: najboljše rešitve požarne zaščite upoštevajo specifično zasnovo individualnih zgradb in načine, kako jih stanovalci uporabljajo, ter pri tem v celovitem pristopu združujejo tako aktivne kot pasivne ukrepe.

Največji izziv je nadzor požara na stopnji, na kateri se je požar popolnoma razvil – na točki tako imenovanega požarnega preskoka. Ob požaru mora biti v vsaki zgradbi cilj, da se ta točka zadrži čim dalj časa, tako da se omogočita varen umik ljudi in varno delo reševalnih ekip.

To je mogoče doseči s kombinacijo serije ukrepov, ki jo imenujemo pasivna in aktivna požarna zaščita.

Aktivna zaščita, kot so požarni alarmi, šprinklerji, gasilni aparati, sistemi rezervoarjev in odvod dima, lahko pomaga zadržati ogenj ter zaščititi premoženje in človeška življenja. Ti sistemi za svoje učinkovito delovanje zahtevajo avtomatizacijo, da bi lahko ob zaznavi ognja in dima v objektu požarni/dimni alarm na to opozoril vse navzoče v zgradbi. Sistemi šprinklerjev in gasilni aparati lahko pomagajo upočasnjevati širjenje požara, dokler gasilci še ne morejo posredovati. Sistemi za odvod dima, kot so strešne kupole ali mehanski odvod dima prek ventilatorjev in dimnih kanalov, lahko podaljšajo čas do nastanka požarnega preskoka ali njegov nastanek popolnoma preprečijo. Obenem tudi zagotavljajo še znosno raven koncentracije dima za evakuacijo.

Pasivna požarna zaščita je skupina sistemov, ki prek požarno odpornih sten in stropov ter zaščite konstrukcij delijo zgradbo na sektorje in s tem preprečujejo, da bi se požar hitro širil, ter čim dalj časa ščitijo konstrukcijo zgradbe, da bi imeli ljudje dovolj časa za umik iz zgradbe.

Vsekakor aktivni sistemi ne morejo delovati brez materialov za pasivno požarno varnost; oba pristopa, pasivna in aktivna požarna zaščita, pa morata delovati v tandemu – sistem šprinklerjev ne more kljubovati požaru v zgradbi, če se zruši strop, na katerega je sistem pritrjen.

Načela pasivne požarne zaščite

Delitev na požarne sektorje zahteva, da imajo stene, stropi in konstrukcijski elementi dokazane karakteristike požarne odpornosti. Ključnega pomena je, da ti elementi za delitev na sektorje zagotavljajo zahtevano zmogljivost v dejanskih situacijah in ne zgolj v preprostih konfiguracijah požarnega preizkusa. Tako na primer vogali, povezave z drugimi stenami ali stropi, elementi za obešenje in viseči elementi, načini pritrjevanja in spoji predstavljajo kritične točke, zato jih je treba analizirati in preizkušati v realnih pogojih.

Vsi luknje, spoji in prehodi cevi ali kablov morajo biti ustrezno zaščiteni, saj lahko preboji postanejo pot za širjenje dima in ognja ter posledično oslabijo načelo delitve na požarne sektorje.

Reže in odprtine na velikih površinah, kot so tla v skupnih servisnih jaških, je treba v celoti in ustrezno zatesniti s primernimi proizvodi in sistemi, izdelanimi namensko za tesnjenje tovrstnih rež in odprtin. Take reže vključujejo tudi morebitne spoje ali odprtine, ki so nastale zaradi slabe izdelave ali so bile puščene namenoma za načrtovane konstrukcijske premike.

Eno izmed najpomembnejših vprašanj, ki ga je treba upoštevati pri načrtovanju, je vključitev večjega števila poti za izhod v sili in, v primeru visokih zgradb, najmanj dveh stopnišč, ki morata biti dovolj narazen. Stopnišča morajo biti pod tlakom in zasnovana tako, da delujejo kot protipožarni sektorji, ki zadržujejo dim zunaj. Stopnišča – in v splošnem poti za izhod v sili – morajo biti vedno brez kakršnihkoli vnetljivih materialov in zgrajena kolikor le mogoče iz negorljivih materialov.

Nekateri nacionalni predpisi dovoljujejo gradnjo visokih stanovanjskih zgradb tudi samo z enim stopniščem, ob predpogoju, da so zgradbe ustrezno zasnovane, medtem ko nekateri drugi nacionalni predpisi dovoljujejo pristop na osnovi zmogljivosti (tako imenovani inženiring požarne varnosti) ter od načrtovalcev zahtevajo, da sami ocenijo število stopnišč in čase za evakuacijo.

Ključni ukrepi požarne zaščite so varnostne cone ali superučinkoviti sektorji – to so nenaseljena nadstropja ali prostori, namenjeni za to, da preprečujejo širjenje ognja veliko daljši čas, kot je to običajno.

Z vidika evakuacije imajo takšna nadstropja za umik številne prednosti: so prostor za počitek evakuirancev; manjša je možnost, da se stopnice ali jaški za dvigalo napolnijo z dimom; lahko se uporabijo za zaščito invalidov in/ali poškodovanih evakuirancev; lahko se uporabijo kot poveljniški štab za reševalne ekipe, ki pomagajo pri evakuaciji; lahko služijo tudi kot baza za gasilce.

Vsak sistem pasivne zaščite je seveda dober samo toliko, kolikor kakovostno je bil nameščen. Za Slovenijo veljajo naslednji lokalni kodeksi požarne gradnje in naslednja zakonodaja:

• UREDBA (ES) št. 305/2011 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 9. marca 2011 o določitvi usklajenih pogojev za trženje gradbenih proizvodov in razveljavitvi Direktive Sveta 89/106/EGS;
• Gradbeni zakon (GZ);
• Zakon o varstvu pred požarom – ZVPoz;
• Pravilnik o mehanski odpornosti in stabilnosti objektov;
• Tehnična smernica TSG-1-001:2010 Požarna varnost v stavbah.

Iskanje pravega ravnovesja

Ključnega pomena so visokokakovostna gradnja, učinkovita pasivna in aktivna požarna zaščita (oziroma njuna kombinacija), zasnova poti za izhod v sili, inštalacija in tekoče upravljanje tveganja. Vse to prispeva k varnosti ljudi v zgradbi in varnosti reševalnih ekip ter tudi k zaščiti nepremičnine med požarom.

S tem je povezana specifikacija ustreznih materialov in sistemov, ki jih je treba preizkusiti v realnih pogojih, v kombinaciji s strokovno izvedeno inštalacijo, kontrolnimi pregledi in vzdrževanjem, vse z namenom zagotavljanja varnosti stanovalcev zgradbe in miru lastnikov nepremičnine.